Marina

Marina, Marina

18
Svi
2012

by Maša · 2 comments in Priče sa otoka

Jedan od velikih zaljubljenika u otok Silbu sigurno je Peter Hawlina. Na otok je došao prije 55 godina, a svoju ljubav prema otoku prenio je na svoju djecu i mnoge prijatelje. Donosimo Vam njegovu priču o tome kako je ta obitelj, na sveopće odobravanje i oduševljenje Silbenjana i mnogih turista dočekivala brod.

“Imel sem devet otrok. Vsi so naredili vsaj 6 razredov glasbene šole.

Najstarejši, Jure, je igral klavir. Igral je na različne klaviature. Znal je tudi trobento in kitaro. Na Silbi je največkrat igral tenor tubo (mi rečemo pompardon). Drugi, Miha, je igral klarinet. Kasneje je v Zagrebu na glasbeni akademiji diplomiral na saksofonu. Med svojim študijem je igral z raznimi zagrebškimi bendi, z Dvornikom, Soulfingers.. Tretja, Ana, je igrala violino, Na Silbi najraje bobne. Četrti, Jaka, je bil trobentač. Peta, Liza, flavtistka. Dvojčka Nace in Cene znata kitaro in klarinet, dvojčici Iva in Eva klavir in petje.

Leta 1990 je 28 letni Jure naredil samomor. Nekaj let nismo igrali. Bila je tudi vojna niti ne bi bilo primerno veseljačiti, če so bili za nekatere časi zelo težki.

Zato dvojčka Nace in Cene ter dvojčici Iva in Eva na Silbi niso nastopali.

Mi smo bili jedro. Mi smo izbirali repertoar. Naše igranje pa je privabljalo še druge. Nekateri so bili vrhunski glasbeniki, drugi pa popolni diletanti. Za se je kaj našlo. Dva svaka (Peter Šubic in Jože Pogačnik) sta igrala boben in činele. Jaz sem največkrat igral kitaro. Če je bilo treba smo se vsi tudi drli. Jaz sem bil vodja benda. Zadnja leta je glasbeno vodstvo in aranžmaje prevzel sin Jure.  Velikokrat sem tolkel na veliki boben, ker je bilo važno, da je ritem trden. Od profesionalcev so bili z nami profesor violine na kölnskem konzervatoriju Gorjan Košuta, harmonikar Ive Dolžan, pozavnist Miklavž Dobovišek, kontrabasist  Peter Mandelc, še en pozavnist Tom Lajevec, moj brat Marko na trobenti, nečak David na trobenti, Grega Vesel na flavti, kitaristi so bili še Ivan Bekčić, Jerko Novak, violinist Jože Humer, flavta Ana Kavčič, flavta Jana Čadež. Nikoli nismo bili vsi naenkrat. Morda nas je bilo največ skupaj kakih deset, včasih samo štirje, trije ali dva ali pa tudi jaz sam.

Pričakali smo ladjo iz Reke na Mulu in kasneje največkrat Marino. Tudi po dvakrat na dan. Kapitan Marine je svojo pozornost izražal s pošiljanjem natakarja s pijačo na pomol. Pri odhodu je včasih naredil nenavaden manever. Kadar me je videl kot potnika, me je povabil na večerjo, če je bilo zvečer ali na marendo, če je bilo dopoldan. Ponujal je kabino za počitek in vedno je naročal, da ne smem kupovati vozovnice. Velik kavalir in svetovljan. Vabil nas je, da bi šli z njim v Benetke, da bi ob prihodu igrali na premcu. V Benetke nismo šli, smo pa enkrat šli v Zadar in igrali med potjo. Takrat je bila na Marini tudi zadarska ali šibenska klapa, pa so se še oni pridružili.

Igrali smo tudi zvečer po gostilnah. Največkrat v Konobi, pa v Jadranu, v Nu, ..

Zadnja leta smo skoraj vsako leto vsaj enkrat nastopili v močnejši zasedbi. Zdaj muzicirajo že vnuki in drugi sorodniki. Vendar se obdobje Marine najbrž ne bo nikoli ponovilo.”

Podijeli

babaroge Svibanj 30, 2012 at %I:%M %p

Marina…, jedna jedina…, nikada prežaljna…

Reply

septum Lipanj 12, 2012 at %I:%M %p

Rado se sjećam da sam u prosincu 1986. u večernjim satima u Lošinju ukrcao vozilo u Marinu i “u snu” doplovio u Zadar oko 9 sati. Isplovljavala je tada (zimi) oko 4 ujutro, mislim tri puta tjedno, i naravno da je u 6 sati nakratko zastala na Silbi i ukrcala nekoliko desetaka putnika…
Do 2-3 godine unatrag Marina je bila privezana u Malom Lošinju i služila kao disko klub (imam negdje fotke iz tog doba), a sada je u Rijeci i višenamjenski služi kao brod – restoran, prenoćište, hotel…
Moram priznati da je kao takvu još nisam vidio.

Reply

Leave a Comment

Previous post:

Next post: